Prazaprav bi morala ta primer napisati najprej, saj je steha bila najin prvi večji projekt, organizacijsko in denarno. K sreči je najino sorodstvo zelo uporabno, brez kreditov pa se tako težko kam pride.
Zbrali smo se zgodaj zjutraj, ko je že kazalo, da bo en zelo vroč junijski dan (17. junija 2006) in začeli počasi odkrivati plato po plato.
Odkrivanje strehe ni bilo metanje plat na tla, ampak smo vsako plato posebej dali na kup in zložili poleg hiše. Podstrešje je bilo potrebno tudi koliko toliko urediti, da se ni hodilo po žebljih in podobnih neprijetnih zadevah.
S strehe smo odstranili tudi stare nosilce, včasih je bilo to početje zelooo nevarno. To nevarno delo je prevzel starejši član delovne ekipe (moj ati, drži Predinova pesem bolj star, bolj nor…) in član srednjih let Zoran, ki je večino časa deloval kot človek brez strahu in ovir.
Konec vročega dneva in po zelo napornih urah dela, je najina hiška bila zelo “oguljena” in brez strehe. Bila je tako žalostna…
Mi2 pa sva si zelo močno želela, da nekaj tedno ne bi deževalo, saj bi najino notranje stanovanje postalo…raje ne rečem kaj, a vse prej kot prijazno.
Mogoče bi morala opozoriti, da sva ves čas gradnje, obnove hiše, Mi2 stanovala znotraj nje, v dveh malih sobah…zato je bilo včasih res naporno…
Konec popoldneva je bilo…
A ves dan le nismo delali, vmes smo tudi pili…(v najini bodoči dnevni sobi)
…in jedli, svak Janez je napravil odličen in zelo okusen golaž.
Tako sva zelo uspešno, brez večjih prask, končala prvo delovno akcijo. Približno sva že čutila, kako bodo potekali naslednje akcije, a če bi vedela prav vse, se nikoli ne bi lotila tega zahtevnega projekta. K sreči ne vemo, kaj nas čaka:)
Ful lušna fotoreportaža:)))Samo verjamem, da je kar stresen takle projekt, ko imaš na glavi sto skrbi, da bo šlo vse ok. Mene bi zihr skos skrbelo, da ne bi kdo dol padu s strehe, sploh ne bi mogla gledat, kaj šele pomagat:)))Dej nalimi še kako fotko “končnega” izdelka – nove strehe.